Priročnik programa Meneaufile

Meneaufile je upravitelj datotek z dvema podoknoma: delate iz ene mape v drugo, obe imate pred očmi, s tipkovnico prav toliko kot z miško.

Kaj prinaša

Povzame se v eni povedi: kar ni datoteka, se prebrska kot mapa. Strežnik FTP, arhiv, trezor gesel, zbirka podatkov, seznam procesov, zgodovina skladišča Git: vse to se odpre v podoknu, z enakimi tipkami, enako izbiro, isto drobtinično potjo. Za vsak vir se ni treba naučiti ničesar novega.

Česa ni: odjemalec RDP, odjemalec SSH, brskalnik, urejevalnik. To so orodja sistema; Meneaufile jih ima pri roki, urejena, in ve, katero se odziva, še preden kliknete.

Vsakodnevne kretnje

Kje začeti

• Podokna – premikanje, razporeditve, drobtinična pot.
• Kopiranje, premikanje, brisanje – in kar se razveljavi.
• Čakalna vrsta – vsako dolgo opravilo pride tja na vrsto in se tam spremlja.
• Bližnjice – celoten seznam.
• Moduli – dvanajst virov, ki se odprejo kot mape.

Platforme

Windows, Linux in Android. Kar na kakšni platformi nima smisla, se na njej ne prikaže: modul SAF obstaja samo v sistemu Android, omrežna okolica samo v sistemu Windows, storitve pa samo tam, kjer jih platforma ima.

Podokna

Enajst razporeditev, od enega do devetih podoken: en sam pogled, dva drug ob drugem ali eden nad drugim, tri, štiri, pet, šest, devet.

Razporeditve

Njihove tipke sledijo vrstnemu redu seznama – od Alt+1 do Alt+9, nato Alt+0 in Alt+. – in ne številu podoken: četrta razporeditev jih ima tri.

Vsako podokno nosi svojo številko na dnu seznama: tam pomislimo na razporeditev, desni klik nanjo pa jih pokaže vse, z njihovo tipko.

Med dvema paneloma je pokončnik: ozka letev, ki ju ločuje, kakor pokončnik deli okno — po francosko »meneau«, od tod ime Meneaufile. Povlečete ga, da nastavite širini; vsaka postavitev si zapomni svoje, desni klik na pokončnik pa povrne enake dele.

Tab preide na naslednje podokno. DEJAVNO podokno nosi obrobo: nanj ciljajo tipke in ono je vir kopiranja. Ctrl+U zamenja mapi dveh podoken.

Premikanje

• Enter ali dvoklik vstopi v mapo, odpre datoteko; krepko v kontekstnem meniju vedno pove, kaj bo naredil dvoklik.
• Backspace se povzpne za eno raven; Alt+← in Alt+→ ponovita prehojeno pot.
• Drobtinična pot na vrhu vodi na katero koli raven z enim klikom – njen desni klik pa odpre isti meni kot seznam.
• Tipkanje črk skoči na prvo vrstico, ki se tako začne.
• Desni klik na eno od obeh puščic odpre obiskane mape – mape podokna, ne sosednjega. Ta seznam preživi zaprtje aplikacije, medtem ko se puščici same ob vsakem zagonu začneta znova: ob ponovnem odprtju iščemo, kje smo delali. Ugasnjeni puščici vseeno odgovorita.
• F5 znova prebere mapo. Na seznamu računalnikov znova preveri: tisto, kar tam iščemo, je, kdo odgovarja ZDAJ.

Vsako podokno si zapomni zadnjo obiskano mapo NA POGON: klik na gumb diska nas takoj vrne vanjo, njegov koren pa je oddaljen en desni klik.

Konzola

Desno od polja za ukaze okno konzole odpre terminal v mapi podokna. Na strežniku SFTP – ali v kartici SSH, po kateri brskamo – odpre sejo SSH na strežniku, v mapi, ki jo gledamo.

Desni klik nanj pokaže terminale računalnika: cmd, PowerShell, Windows Terminal, Git Bash ali WSL v sistemu Windows, terminale namiznega okolja v sistemu Linux. Izbrani se takoj odpre in odslej ga odpira klik.

Kaj pove dno seznama

Število vrstic, dokler ni nič izbrano, velikost izbire, brž ko je kaj izbrano, in prosti prostor prikazanega nosilca. Med iskanjem ali merjenjem tam potek pove, do kod je prišel.

Kazalec in izbira

Kazalec je okvirček; izbira je tisto, kar je obarvano. Obe sta ločeni: kazalec lahko sprehajamo, ne da bi izgubili karkoli izbranega.

Izbrati

In lasso z miško, s Ctrl ali Shift ob kliku, kot povsod.

Merjenje

Preslednica izmeri mapo – njena velikost se zapiše v njenem stolpcu –, ne da bi jo izbrala. To je kretnja, ki jo ponavljamo ob spuščanju po drevesu, da izvemo, kaj je težko; zasedenost diska to naredi naenkrat in v sliki.

Kar je skrito

Ctrl+H pokaže ali skrije skrite datoteke. Nastavitev velja za posamezno podokno in se ohrani iz seje v sejo.

Kopiranje, premikanje, brisanje

Kretnje gredo iz dejavnega podokna V drugo, kot v vseh upraviteljih z dvema podoknoma. Kadar sta odprti več kot dve podokni, Meneaufile vpraša, katero je cilj.

Kopiranje in premikanje

F6 kopira, Ctrl+F6 premakne. Povzetek pove, kaj gre kam, preden se začne, okno napredka pa spremlja delo – ustavite ga lahko. Druga kretnja med tem ni zavrnjena: pridruži se čakalni vrsti in pride na vrsto.

Pred že obstoječo datoteko se vprašanje zastavi enkrat, odgovor pa lahko velja za nadaljevanje: zamenjati, zamenjati samo, če je cilj starejši, preskočiti ali samodejno preimenovati. »Starejši« je običajen način osveževanja mape, ne da bi prepisali svežejše delo; brez datuma na obeh straneh se cilj ohrani, ker je to izbira, ki ne izgubi ničesar.

Izvrženje ključka ob koncu

Kadar je cilj izmenljiv nosilec – ključek USB, kartica –, povzetek nosi potrditveno polje: izvrzi nosilec po končanem kopiranju. Prikaže se samo tam, ker se vprašanje zastavi samo tam, njegovo stanje pa se ohrani od kopiranja do kopiranja.

Končano kopiranje še ni zapisano kopiranje: sistem hrani strani v čakanju in odstranitev ključka v tem trenutku izgubi tisto, kar je bilo še na poti. Izvrženje jih izprazni in odklopi nosilec – ono pove, da lahko odklopite. Še odprta datoteka ga zavrne, Meneaufile pa to pove, namesto da bi pustil verjeti drugače. Tam, kjer sistem to dovoljuje: Android aplikaciji ne dovoli odklopiti nosilca in polje se tam ne prikaže.

Preimenovanje

F2 preimenuje v vrstici – ime se bere med sosedi, kar je natanko tisto, na kar gledamo pri izbiri.

Ctrl+M preimenuje celotno skupino z eno masko, s predogledom, kaj bo vsako ime postalo, preden potrdite.

Ustvarjanje

Insert ustvari datoteko, Shift+Insert mapo. V modulu ista tipka ustvari tisto, kar modul vsebuje: povezavo, računalnik, kartico z geslom.

Brisanje

Del pošlje v koš; Shift+Del izbriše za vedno in to pove prej. Na strežniku ali v zbirki koša ni: brisanje je tam vedno dokončno, okno pa na to opomni.

Razveljavitev

Ctrl+Z razveljavi preimenovanje ali skupino, poslano v koš. Dokončnega brisanja ni mogoče razveljaviti – zato se potrjuje.

Kadar pravic primanjkuje

Zavrnitev pravic ni konec. Kadar brisanje ali preimenovanje spodleti zaradi pomanjkanja pravic, Meneaufile ponudi ponovni poskus s skrbniškimi pravicami. Sistem takrat pokaže svoje okno za soglasje, ki ga smete zavrniti – povišano brisanje pa ne gre skozi koš. Oboje je povedano prej.

Dnevnik

Vse, kar se je dotaknilo datotek, se zapomni: kaj je šlo kam, pod kakšnim imenom in kaj je spodletelo. Bere se brez zapuščanja aplikacije.

Čakalna vrsta

Vsako dolgo dejanje – kopiranje, premikanje, brisanje, stiskanje, razširjanje, sinhronizacija, izvoz zbirke – gre v vrsto: hkrati teče samo eno, naslednja čakajo na vrsto. Nastavitev jih požene vse skupaj. Ves ta čas lahko delate naprej.

Eno opravilo naenkrat ali vsa hkrati

Privzeto vrsta izvaja opravila v vrstnem redu prihoda, po eno naenkrat. Dve opravili, ki si delita isti nosilec, napredujeta vsako počasneje kot eno samo, poročilo pa se bere po vrsti: vemo, kaj je bilo narejeno in kdaj.

Vse hkrati se zahteva v nastavitvah, v razdelku »Orodja«. Vsako opravilo se takrat požene, čim prispe, ne da bi čakalo na druga. To želimo, kadar se ne spopadajo za nič – pošiljanje na strežnik med razširjanjem, dva prenosa na dveh različnih nosilcih. Nastavitev velja za nadaljnja opravila: sprememba med tekočim opravilom ne ustavi ničesar.

Kretnje med tekočim opravilom nikoli ne zavrnemo: sličica poleti proti gumbu vrste na vrhu okna. Kretnja je sprejeta, čaka na vrsto in tam se spremlja.

Gumb vrste

V naslovni vrstici obstaja samo, dokler je delo; ko ni več ničesar za prebrati, izgine. Nosi napredek trenutnega opravila – obroč, ki se vrti v prazno, dokler še ni nič napredovalo – in v znački število preostalih opravil. Klik odpre seznam.

Ena vrstica na dejanje: kaj dela, do kod je prišlo – »Poteka« in pretečeni čas, »Čaka«, »Zaustavljeno«, »Končano v 12 s — 11. 9. ob 14:02« – in njegove kretnje, ki delujejo, ne da bi zaprle seznam:

• Premor in Nadaljuj na tekočem opravilu.
• Prekliči: opravilo, ki je čakalo, odide, ne da bi se začelo. Če delo ne vrne nadzora – vprašanje brez odgovora, blokiran klic –, ga druga zahteva prevlada in vrstica se zapre.
• Premakni višje v vrsti ali nižje v vrsti pri tistih, ki čakajo: tekoče opravilo je že pisalo, njegov umik ne bi razveljavil ničesar.
• Vsili: začeti zdaj, brez čakanja na vrsto. Majhno opravilo za enournim prenosom nima razloga za čakanje; zapusti vrsto in teče ob strani, vrstni red drugih se ne spremeni.
• Odstrani s seznama, eno za drugim, ali Odstrani končana opravila naenkrat. Končano opravilo samo ne izgine: njegovo trajanje in izid sta prav to, kar pridemo brat ob vrnitvi k vrsti.

Okno napredka

Prvo opravilo odpre svoje okno: datoteka v teku, napredek, pretečeni čas, hitrost, kar je še ostalo. Premor ga začasno ustavi, V ozadje ga pospravi v gumb vrste – sličica poleti vanj –, Prekliči ga ustavi. Opravilo, ki je čakalo na vrsto, ne prikaže svojega okna, ko pride na vrsto: medtem smo delali drugje. Vrsta ga sama vrne, kadar ima opravilo vprašanje – že obstoječa datoteka se ne zamenja brez odgovora.

Ista zahteva dvakrat

Brisanje je odšlo v vrsto, ne da bi karkoli pokazalo, tipka pa je bila pritisnjena trikrat: druga zahteva ne ustvari drugega opravila. Meneaufile to pove – »Opravilo že čaka« – namesto da bi vse naredil dvakrat, zlasti pri tem, kar uničuje.

Kar ne zahteva vrste

Primerjava map samo bere: ne zavzame vrste kopiranja in teče ob strani. Če je poslana v ozadje, je vseeno na seznamu – sicer bi se njen rezultat pojavil minute pozneje in mislili bi, da se je zataknilo.

Zapiranje, medtem ko opravilo teče

Okno to vpraša prej: »Opravila še potekajo«. Zapiranje jih prekine, kar so pisala, pa ostane napol zapisano. Vrsta se ob naslednjem zagonu ne nadaljuje, in to je namerno: ponovno predvajanje kopiranja, prekinjenega sredi datoteke, zahteva vedenje, do kod je prišlo – česar disk ne pove –, ponovno predvajanje brisanja pa bi uničilo tisto, kar smo morda pravkar obnovili. Vsako opravilo pa pusti svojo vrstico v dnevniku, z izidom: naslednji dan se vpraša, kaj se je zgodilo.

Stolpci

Rob glave povlečete, da spremenite širino, stolpce pa uredite v »Izberi stolpce«. Klik na glavo razvrsti; drugi klik obrne vrstni red.

Kaj razvrščanje naredi z mapami

Mape se zberejo na vrhu in med seboj ostanejo v naraščajočem abecednem vrstnem redu – ne glede na stolpec in ne glede na smer. Njihova velikost je neznana, dokler je ne izračunamo, njihov datum pa pove malo, medtem ko je ime tisto, po čemer jih iščemo.

Nastavitev »Mape sledijo razvrščanju« (Nastavitve → Izpis datotek) jih prisili, da ubogajo stolpec kot datoteke: to želimo, ko smo kliknili Datum prav zato, da bi imeli nedavne mape na vrhu.

Kartica ni mapa, čeprav se odpre kot mapa. Na seznamih modulov NET, DB in MAIL se povezava prebrskava kot mapa – njena pot je resnična pot njene začetne mape pri strežniku – vendar se razvršča skupaj z datotekami: je cilj, ne razvrstitev. Vrh držijo samo mape za razvrščanje, tiste, ki smo si jih naredili za urejanje kartic.

Njihov vrstni red

Desni klik na glavo odpre Izberi stolpce: vsako vrstico označite, da se prikaže ali skrije, in jo povlečete, da spremenite njen položaj. Prime se vsa vrstica – ni ročice, v katero bi bilo treba ciljati.

Stolpec z imenom ostane na začetku: on nosi ikono in izbiro.

Razen v tabeli: tam stolpci izhajajo iz poizvedbe, njihov vrstni red pa je vrstni red v SELECT. Ročno urejanje bi ustvarilo nastavitev, ki bi jo naslednja poizvedba izbrisala. Stalni seznami zbirke – povezave, tabele – se urejajo kot povsod drugje.

Nastavitev, ki lahko velja samo za to mapo

Mapa s fotografijami ne potrebuje enakih stolpcev kot mapa s kodo. Pogovorno okno to vpraša ob zaprtju nastavitve: samo za TO mapo, za vse sezname z enakimi stolpci ali za vse mape.

Vsak vir ima svoje

Strežnik pokaže naslov in protokol, računalnik svoje stanje, tabela svoja polja, proces svoj pomnilnik, storitev svojo vrsto zagona. Stolpce razglasi vir, seznam pa se jim prilagodi, ne da bi karkoli vedel o njih.

V zbirki F12 preklopi med podatki tabele in njeno zgradbo: dva nabora stolpcev za isto vrstico seznama.

Velikost besedila

Nastavitev Velikost besedila na seznamih spremeni gostoto: vrstice in ikone ji sledijo. To je nastavitev, ki se je je treba lotiti na zaslonu z zelo visoko ločljivostjo, pred vsemi drugimi.

Kontekstni meni

En sam meni, kjer koli kliknete: na vrstici, na drobtinični poti, na [..], na praznem delu seznama. Dva menija, ki sta si podobna, a ne enaka, prisilita v branje, da vemo, kateri je pred nami; ta si zapomni.

Trije »Kopiraj« in kaj jih razlikuje

Beseda služi trem kretnjam, ki ne pošiljajo na isto mesto. Meni zato za »›« doda cilj, namesto da bi daljšal oznake:

Ciljni pogled je viden pri vsakem dejanju, ki piše drugam — Kopiraj, Premakni, Stisni, Ustvari varnostno kopijo, Sinhroniziraj: pri dveh pogledih »› Podokno 2«, pri treh ali štirih »› Podokna«, saj se vprašanje pojavi šele ob dejanju, vnaprejšnje poimenovanje pogleda pa bi napovedovalo, česar še ne vemo.

»Izreži« (Ctrl+X) spremlja kopiranje, »Prilepi« (Ctrl+V) pa se prikaže samo, če odložišče vsebuje datoteke – vnos, ki lahko samo odgovori »V odložišču ni nobene datoteke«, uči, da ga ne kliknemo več.

Črta loči obe skupini: nad njo so datoteke same, bajti, ki jih znova prilepimo v mapo; pod njo njihovo besedilo, znaki, ki jih znova prilepimo v poved. »›« pove, kam vsak pošlje, črta pa, da gre za dve različni stvari.

Lepljenje napolni mapo, ki smo jo označili, ne da bi vstopilo vanjo: desni klik na mapo, »Prilepi« in je v njej. Na datoteki ni ničesar za napolniti – prejme prikazana mapa, kot pri Ctrl+V.

Česa v njem ni

Kar se ne uporablja: vrstica zbirke se ne stisne, proces se ne preimenuje. Manjkajoč vnos pove isto kot zavrnitev, le prej.

Barve

Brez oznake, ki bi jo bilo treba prebrati, barva omogoča, da zadenete v prvem poskusu.

Različice

• Ctrl+desni klik odpre meni sistema Windows, meni Raziskovalca, mimo našega.
• Pridržana tipka Shift prikaže tehnične vnose – »Zaženi kot skrbnik« – kot v Raziskovalcu.

Vrstica z gumbi

Nad vsakim seznamom so tri skupine gumbov, od leve proti desni: pogoni, moduli, hitri dostopi.

Pogoni

Njihov gumb nosi tortni grafikon zasedenosti; lebdenje pokaže številke in jih takrat znova prebere. Desni klik vodi v koren, v zadnjo obiskano mapo na tem pogonu, v drugo podokno – in nosi »Lastnosti«, sistemske.

Pogon, ki se ne odziva več, postane rdeč: to je stanje, ki ga je treba popraviti, ne lastnost pogona.

Moduli

En gumb na vir, z oznako in barvo. Glejte Moduli.

Hitri dostopi

Osebne mape – namizje, dokumenti, slike, prenosi – in priljubljene, ki ste si jih naredili. Vsaka ohrani svojo barvo, enako kot na seznamu.

Ročice

Med skupinami so ročice: povlečete jih, da gumbe razkrijete enega za drugim, potisnete jih, da se zložijo za svojo ikono. Zloženo ostane dosegljivo – ikona skupine odpre predal, ki jih našteje, na koncu pa je »Uredi…« za ureditev vrstnega reda in tega, kar se prikaže.

Naslovna vrstica

• Raketa nosi bližnjice za zagon: prve imajo svoj gumb, naslednje čakajo za njo. Ctrl+1 do Ctrl+9 jih zaženejo. Nanjo spustite program, da ga dodate.
• Iskalno polje – glejte Iskanje.
• Čakalna vrsta je tam le, kadar opravilo teče ali čaka: obroč napredka, število opravil v znački in seznam opravil ob kliku – glejte Čakalna vrsta.
• Ključavnica pove, ali je trezor gesel odprt, in ga z enim klikom spremeni – zaprt zahteva geslo, odprt se zaklene. Njen obroč se polni proti samodejnemu zaklepanju, lebdenje pa pove preostali čas.
• Zobnik odpre nastavitve.
• Oblaček odpre vaš poštni odjemalec za povratno informacijo nam, z že zapisano različico in platformo.
• Vprašaj ob lebdenju pokaže bližnjice, ob kliku pa odpre ta priročnik.

Iskanje

Polje v naslovni vrstici išče v prikazani mapi in njenih podmapah. Gumb desno od njega odpre možnosti – tam postane iskanje natančno.

Dve polji, eno besedilo

Iskanje se piše na dveh mestih in to je isto besedilo: tisto v naslovni vrstici in vrstica na dnu seznama podokna, tik nad njegovo številko. Kar vtipkamo v enem, se pojavi v drugem, tudi kazalec – to ni kopija, to je isto polje, prikazano dvakrat.

Zakaj tisto spodaj. Polje v naslovni vrstici je eno samo in služi dejavnemu podoknu: pred seznamom rezultatov beremo, kaj iščemo, na drugem koncu okna, in nič ne pove, katero od obeh podoken ga nosi. Spodnja vrstica je v podoknu, ki išče.

Ctrl+F jo odpre in vanjo postavi kazalec, kjer koli smo – tudi iz drugega polja, od koder ravno prihajamo: vtipkamo pot in nato iščemo v njej. Odpre se tudi sama, brž ko iskanje teče, njen križec pa jo z eno kretnjo zapre – to je izhod z miško, medtem ko Esc zahteva, da je tipkovnica v polju.

Možnosti iskanja

Vsaka ohranjena možnost se prikaže v znački pod poljem; odstranimo jo s klikom na njen križec. »Počisti vse« odstrani vse.

Med iskanjem

Dno seznama poimenuje mapo, ki se trenutno pregleduje – cel disk traja deset sekund –, že najdeno pa se prikazuje sproti.

Ustaviti, počistiti, se vrniti

• Ustavi iskanje ustavi pregledovanje in obdrži najdeno: seznam ostane, v njem delamo naprej.
• Križec polja počisti iskanje: podokno se vrne v mapo, ki jo je prikazovalo.
• Esc zapusti polje; isti križec ali »Ponastavi filter« vrne celoten seznam.
• Nedavna iskanja se ponudijo, ko se vrnemo v polje.
• Polje Vsebina hrani zadnjih deset besedil pod gumbom zgodovine: sporočilo o napaki iščete od mape do mape, ne da bi ga znova tipkali.

Kamor ne vstopa

Pregledovanje včasih stane več, kot iščemo. Kartica modula NET bi odprla povezavo, račun modula MAIL bi prenesel petsto povzetkov, poizvedba modula DB bi se izvedla: iskanje se pred njimi ustavi, mi pa v njih vstopimo, da iščemo znotraj.

Nič ni zato skrito: te vrstice se še vedno primerjajo s poizvedbo in jih zato najdemo po imenu, pa tudi po tem, kar kažejo njihovi stolpci. Njihova označitev vsili pregledovanje – takrat plačamo povezavo samo tistih kartic, ki smo jih določili.

Rezultat se odpre na svojem mestu

»Odpri na njegovem mestu« vodi v mapo, ki nosi rezultat, in označi vrstico. To je kretnja, ki iskanje spremeni v izhodišče.

Bližnjice

Iste kot v opisu orodja vprašaja in v besedah vmesnika: to so oznake samih dejanj.

Ukrepanje

Ustvarjanje

Odpiranje

Krmarjenje

Izbira

Ogled in urejanje

F3 odpre pregledovalnik, F4 sistemski urejevalnik.

Kaj bere

Besedilo, Markdown, HTML, tabele CSV, slike, PDF, dokumente Office, video in zvok – vse ostalo pa v šestnajstiški obliki. Puščici preideta na naslednjo datoteko, ne da bi jo zaprli: to je razlika med gledanjem datoteke in brskanjem po mapi.

Domači izris ni pogon: bere naslove, sezname, tabele, povezave; ne pozna ne CSS, ne skripte, ne slike. Za stran, ki je od njih odvisna, gumb »brskalnik« stran prepusti sistemskemu – že nameščenemu, ki pove resnico. Dokument Office prav tako odide v svoj program, kadar je nameščen.

JSON in XML se preoblikujeta, kadar je datoteka prebrana v celoti: ena značka ali vrednost na vrstico, štirje presledki na raven. Datoteka web.config ali odgovor API pogosto stojita v eni sami vrstici, ki smo jo sledili s prstom. Kar se ne razčleni – datoteka, ki jo je okno za branje odrezalo, .json, ki to ni – ostane, kakršno je: bolje vir kot nič. Datoteka sama se nikoli ne prepiše: to je oblikovanje na zaslonu.

Iskanje znotraj

Polje pregledovalnika išče v prikazani datoteki, šteje pojavitve in se premika od ene do druge. V datoteki PDF se išče izvlečeno besedilo.

Datoteka, ki se spreminja pred očmi

Prikazana besedilna datoteka se sama znova prebere. Meneaufile jo gleda vsaki dve sekundi: če se je spremenila, jo znova prebere, ne da bi se branje premaknilo. Če pa je postavljeno na DNO datoteke, sledi temu, kar prihaja – to je dnevnik, ki ga gledamo, kako teče.

Meje

Pregledovalnik prebere štiriinšestdeset mebibajtov naenkrat; nad tem pokaže okno datoteke, dve meji pa vodita na začetek in na konec.

Primerjati dve datoteki

F8 primerja vsebino dveh datotek, vrstico za vrstico. Ena datoteka v vsakem podoknu – sicer Meneaufile to vpraša.

Najprej datoteka z enakim imenom. Ko druga plošča pokaže datoteko z enakim imenom, F8 — ali »Primerjaj po vsebini« z desnim klikom — primerja datoteko prav z njo, kjer koli je tam kazalec. Brez soimenjakinje je to datoteka, označena nasproti: stara.txt proti nova.txt.

Oba pogleda

• Drug ob drugem: obe različici ena nasproti druge, bloki poravnani.
• Enotni pogled: eno samo besedilo, dodatki in odstranitve pomešani – tega beremo, kadar je razlik malo.

Števec pove obseg: +12 −3. »Naslednja razlika« in »Prejšnja razlika« skočita z bloka na blok, ne da bi morali iskati z očmi.

Kopiranje besedila

Besedilo se izbere z miško in kopira z Ctrl+C. Drug ob drugem ima vsaka polovica svojo izbiro: kopirajo se vrstice ene same datoteke, Ctrl+A pa vzame vse. Številke vrstic ostanejo zunaj kopije, vsaka vrstica pa obdrži svoj prelom.

Koda ohrani svoje barve

Datoteke .php, .dart in .json se tu berejo z barvami pregledovalnika – z isto barvno paleto, ne z drugo: videz datoteke se ne spremeni glede na to, ali jo beremo ali primerjamo. Tudi razlika commita jih nosi.

Kar ime datoteke ne napove, ostane besedilo: datoteka .txt, v kateri // ni komentar, dnevnik, datoteka brez pripone.

Vrstico za vrstico, ne na celotni datoteki. Primerjalnik prikazuje vrstice iz dveh različic, pomešane v bralnem vrstnem redu: če bi jih povezali, da bi jih obarvali kot en blok, bi se komentar odprl na odstranjeni vrstici in zaprl na dodani. Vidna posledica: večvrstični /* */ je obarvan samo na prvi vrstici.

Prenos bloka

Način urejanja doda dve kretnji na vsakem bloku: »Prenesi ta blok na levo« in »Prenesi ta blok na desno«. Tako popravite eno datoteko z drugo, blok za blokom, ne da bi zapustili primerjavo.

Nič se ne zapiše, dokler ne shranite: »Shrani levo«, »Shrani desno« ali »Shrani oboje«.

Kar pove, namesto da bi molčala

• Različici sta vrstico za vrstico enaki – primerjava je res potekla.
• Ni kaj primerjati vrstico za vrstico: datoteka ni besedilo ali je ni bilo mogoče prebrati.
• Ena od obeh datotek se je na disku spremenila – »Znova naloži« nadaljuje primerjavo s tem, kar je zdaj tam.

Primerjati je mogoče tudi dve tabeli

V zbirki podatkov F8 na dveh tabelah primerja njuni zgradbi: bajtov ni, so pa polja, njihovi tipi in indeksi. Meni to pove – vnos se takrat imenuje »Primerjaj zgradbi«.

Varnostno kopiranje in sinhronizacija

Dve kretnji, da se dve mapi ujemata, in isto okno: Primerjaj podokni. Pokaže, kaj bo naredilo, preden to naredi.

Varnostno kopiranje – F10

Zrcalni način: eno podokno odloča. Pravilo je v oknu zapisano z besedami: »Prepišem, kar se je spremenilo, in izbrišem, kar je odveč.« Na koncu je kopija podoba izvirnika – tudi za tisto, česar tam ne bi smelo biti.

Tisto, ki odloča, je poimenovano – »odloča levo podokno« – in »Obrni smer« ju zamenja, ne da bi zapustili okno. To je prva stvar, ki jo je treba preveriti: je edina nastavitev, ki odloča o tem, kaj bo izbrisano.

Sinhronizacija – F11

Mapi se srečata, namesto da ena izbriše drugo. Vsaka razlika nosi svojo kretnjo in vsako kretnjo je mogoče odznačiti:

• Kopiraj na levo / na desno
• Izbriši na levi / na desni
• Pusti pri miru – vrstica ostane, nedotaknjena na obeh straneh.

Povzetek šteje označeno: »42 dejanj, od tega 3 izbrisov«, obseg pa je opomnjen – »omejeno na izbrano«.

Kdaj sta dve datoteki isti

Pod zrcalnim načinom dve potrditveni polji spremenita vprašanje, zastavljeno vsakemu paru datotek. Njuna označitev ponovi soočenje: ne razvrščata seznama, odločata o tem, kaj je razlika.

• Nič označeno – datum, nato velikost. Dve sekundi tolerance: FAT zaokroža, dva nosilca pa nimata iste ure. Noben bajt se ne prebere.
• Prezri datum – samo velikost. Za kopijo, ki je izgubila svoje datume: pošiljanje prek FTP, prehod prek ključka, obnovitev. Brez tega se je ob vsakem varnostnem kopiranju vse spet izkazalo za drugačno.
• Primerjaj vsebino – bajti, in samo pri enaki velikosti: dve različni velikosti se ločita, ne da bi karkoli prebrali. Edina sodba, ki se ne moti, in edina, ki stane – obe datoteki se prebereta v celoti. Datum nima več besede: to kaže zgornje potrditveno polje.

Datum odloča o smeri, nikoli o razliki. Ko sta dve datoteki razglašeni za različni, se predlaga ohranitev novejše, ne glede na pravilo. Pri enakem datumu nihče ne razsodi: vrstica ostane na Pusti pri miru in nosi oznako drugačna vsebina, kadar se vse ujema razen bajtov.

Preden začnemo

Zadnje okno napove številke in ne skriva najhujšega: »Zapisanih bo 120, trajno izbrisanih 3 — brez smetnjaka«. To je trenutek, da rečemo ne.

Kaj še pove

• Mapi sta enaki – nič ni treba narediti, in to je odgovor.
• Podokni prikazujeta isto mapo – kretnja nima smisla.
• 2 neberljivi mapi, pustili smo ju nedotaknjeni: kar ni bilo mogoče prebrati, zato še ni izbrisano. Slepa primerjava, ki briše, je natanko to, česar varnostna kopija ne sme početi.

Vsak dan, ne da bi mislili nanj

Načrtuj… v istem oknu iz te varnostne kopije naredi opravilo sistemskega razporejevalnika: nastavljeno, kot je nastavljeno okno, se vrača ob določeni uri, tudi po odjavi. Glejte Načrtovanje dejanja.

Arhivi

Arhiv se odpre kot mapa: vstopite vanj, iz njega izvlečete datoteke, vanj odložite svoje.

Stiskanje in razširjanje

F9 stisne izbiro, Alt+F9 jo razširi. Pogovorno okno pove, kaj zapisuje, stiskanje pa poteka ob strani vmesnika: okno ostane ves ta čas odzivno.

Več arhivov se razširi z eno kretnjo, z enakimi odgovori: cilj, ravnanje z že zasedenimi imeni in geslo se vprašajo enkrat in veljajo za vse. Vnos se ponudi le pri izbiri, ki jo v celoti sestavljajo arhivi – med njimi navadna datoteka in vnosa ni več.

»Stisni« nikoli ne izgine pri datoteki, tudi pri arhivu ne. Ponovno stiskanje datoteke ZIP je večinoma brez pomena, vendar je to razlog, da se ga ne naredi, ne pa da se kretnja odstrani: .apk ali .jar veljata za arhiva, ne da bi ju kdo tako videl, in želimo ju lahko zapakirati kot vsako drugo datoteko.

Šifrirani ZIP-i

ZIP je lahko šifriran z geslom. Dodajanje datoteke v šifriran ZIP prepiše že obstoječe podatke nespremenjene, kadar je to mogoče – brez dešifriranja in ponovnega stiskanja – delo pa prepusti programu 7-Zip, kadar je nameščen: to je hitreje, rezultat pa lahko odpre tudi drugo orodje.

Že obstoječa datoteka se zamenja, ne da bi bila prej izbrisana; enaka datoteka se preskoči.

Oblike

ZIP od začetka do konca. Oblike, ki jih zna odpreti samo 7-Zip, se ponudijo le, če se odzove: bolje je ne ponuditi kot obljubiti in spodleteti.

Zasedeni prostor

Dno vsakega podokna pove, koliko prostora je še prostega na prikazanem nosilcu. Gumb pogona v vrstici nosi njegov tortni grafikon.

Videti, kaj je težko

»Zasedenost diska« v meniju mape nariše, kaj je težko: vsako območje je podmapa, njegova površina je njena velikost, klik vodi vanjo. To odprete, kadar se disk polni in ne veste, s čim.

Za posamezno mapo zadošča Preslednica: izmeri jo in zapiše njeno velikost v stolpec.

Po brisanju

Brisanje vrne prostor in tortni grafikon to pokaže, čim nad njim zalebdite – razen pri košu, ki bajte obdrži: vrnejo se šele, ko ga izpraznite.

Zapečatene datoteke

Seznam vsega, s čimer se povezujemo – spletna mesta, strežniki, računalniki, skrivnosti – in seznam poštnih računov sta šifrirani DATOTEKI.

Dve vrsti datotek

• njegova lastna, local, ob konfiguraciji;
• tiste, ki smo jih povezali: datoteka na skupni mapi, ključek USB, strežnik. Tako ekipa deli svoja gesla – datoteka ostane, kjer je, Meneaufile si zapomni samo, kje jo iskati.

Povezana datoteka ima SVOJE geslo, ki ni geslo lokalne datoteke. Vsaka se odpre in zapre zase.

Datoteka s ključem

Povezana datoteka ima lahko še datoteko s ključem: drugo ključavnico, ki je samo geslo ne nadomesti. »Ustvari datoteko s ključem…« v meniju njene vrstice naključno izbere štiriinšestdeset bajtov in jih zapiše ob konfiguraciji, pod imenom datoteke – vedno tam, nikoli drugje.

Nov računalnik potrebuje svojo kopijo: kadar ključa ni, Meneaufile pove, kam ga postaviti, in če ga kako podokno že prikazuje, ponudi uvoz.

Izguba datoteke s ključem zapečateno datoteko zapre za vedno. To je povedano, še preden jo ustvarite.

Preimenovanje, premikanje

Povezana zapečatena datoteka se preimenuje iz svoje vrstice: preimenuje se datoteka na disku, njena pripona ostane. Nič se ne kopira, nič se ne dešifrira.

Datirane kopije

Pred vsakim pisanjem Meneaufile shrani prejšnje stanje datoteke, šifrirano enako, v mapo backup konfiguracije — %APPDATA%\meneaufile\backup v sistemu Windows, ~/.config/meneaufile/backup v Linuxu. Obdrži zadnjih deset dneva, nato zadnjo vsakega prejšnjega dne, trideset dni.

Za kartice NET vas nazaj pripelje gumb. V seznamu gumb Vrni se na prejšnjo različico… v vrstici podokna — ali isti ukaz z desnim klikom na gumb NET, pod uvozom iz KeePassa — pokaže kopije po datumu in uri. Izberete eno in seznam postane tak, kot je bil. Stanje, ki ga zapuščate, se najprej odloži: vrnitev se razveljavi tako, kot je bila narejena. Kopija izpred spremembe glavnega gesla se odpre le s starim, okno pa to pove.

Za drugo zapečateno datoteko, ročno: zaprite Meneaufile, odložite poškodovano datoteko in na njeno mesto pod njenim imenom kopirajte želeno kopijo — local_20260930-195717.meneaumail spet postane local.meneaumail. Odpre jo isto geslo.

Dvanajst modulov

Vsak modul se odpre v podoknu in se prebrskava kot mapa: iste tipke, ista izbira, ista drobtinična pot, isti stolpci, ki se vlečejo.

Vseh dvanajst

Ključavnica označuje module, katerih gesla so zapečatena v trezorju: berejo se šele, ko je ta odprt, ključavnica v naslovni vrstici pa jih ob lebdenju poimenuje.

Tisti, ki se prikažejo

Gumb se prikaže samo tam, kjer ima smisel: priključen telefon, skladišče Git pred očmi, platforma, ki ima storitve. SAF obstaja samo v sistemu Android, omrežna okolica samo v sistemu Windows, Flutter samo tam, kjer je veriga nameščena.

Kateri so prikazani in v kakšnem vrstnem redu, nastavimo z »Uredi module…« na dnu predala njihove skupine. Skrivanje gumba vira ne odklopi: vtipkana pot, priljubljena mapa, rezultat iskanja še naprej vodijo vanj. To je natrpanost, ki jo odstranimo, ne funkcionalnost.

Kaj imajo skupnega

• Insert ustvari tisto, kar modul vsebuje: povezavo, računalnik, kartico, zbirko.
• F2 in F3 odpreta kartico vrstice. Računalnik, povezava, zbirka, račun nimajo imena, ki bi ga bilo treba popraviti na mestu, niti ničesar za prikaz v pregledovalniku: obe tipki vodita tja, kamor gremo tako ali tako.
• F5 znova prebere – in znova preveri, kadar je kaj za preveriti.
• Kontekstni meni je enak, z izjemo vnosov: kar se ne uporablja, ni tam.
• NET in MAIL shranjujeta svoja seznama v zapečatenih datotekah, ki jih je mogoče deliti.

SAF – Dovoljene mape

V sistemu Android aplikacija vidi samo tisto, kar ji pokažemo. Modul SAF hrani seznam dovoljenih map.

Dovoljenje za mapo

»Dovoli mapo…« odpre sistemski izbirnik: on, ne Meneaufile, daje dostop. Mapa se pridruži seznamu in se odpre s klikom.

Preklic dovoljenja

Meni ikone vrstice ga odstrani. Mapa ni dotaknjena: odide dovoljenje, za vrnitev vanjo pa ga bo treba znova zahtevati.

Drugje

V sistemih Windows in Linux gumba ni: ni ničesar za dovoliti.

NET – Omrežje

NET Vse, s čimer se povezujemo, na enem seznamu: spletna mesta, kjer imamo račun, omrežni pogoni (SMB), strežniki FTP, FTPS, SFTP, WebDAV in S3, računalniki, ki jih upravljamo na daljavo – RDP, VNC, SSH, TeamViewer – in skrivnosti, ki nimajo naslova.

Nastavitev kartice

Insert odpre okno. Najprej pride vrsta, ona pa določi polja, ki sledijo: spletno mesto želi naslov, skupna raba pot \\strežnik\mapa, TeamViewer ID, skrivnost prav nič. Ostalo – ime, račun, geslo, komentar – je skupno, ker je isto: cilj in nekaj, s čimer se tam predstavimo.

Vsaka vrsta nosi svojo ikono, prav tisto, ki jo bo pokazala vrstica: strežnik za FTP, konzola za SSH, globus za spletno mesto, ključ za skrivnost. Štirinajst vrstic besedila se bere besedo za besedo; silhuete se zadene v prvem poskusu. Zaprto polje jo ohrani.

Ključ SSH

Kartici SSH in SFTP imata polje Zasebni ključ: pot do ključa, ~/.ssh/srv_web. Gumb ob polju odpre izbirnik v ~/.ssh, pot, izbrana pod mapo uporabnika, pa se zapiše z ~ – kartica tako služi na drugem računalniku, pod drugim računom. Ključ sam ostane, kjer je: datoteka s karticami ga ne prenaša.

Zaščiten ključ vzame svoje geslo iz gesla kartice. Ključ brez gesla geslo pušča ob strani; če ga je, služi kot rezerva, kadar strežnik ključ zavrne.

Ukaz se prilepi takšen, kot je. ssh -i ~/.ssh/srv_web [email protected], prilepljen v naslov, izpolni kartico: gostitelja, uporabniško ime, vrata, če je prisoten -p, in ključ. Prilepljen na seznam odpre vnaprej izpolnjeno kartico SSH.

Po kartici SSH lahko brskamo. Dvoklik vstopi v isti računalnik prek SFTP, z istim računom in istim ključem – brez druge kartice, ki bi jo bilo treba vzdrževati. Z desnim klikom ukaz Odpri sejo SSH odpre terminal na strežniku; ko smo že notri, jo okno konzole poleg polja za ukaze odpre v mapi, ki jo gledamo.

SFTP bere ključe v obliki OpenSSH – ed25519, RSA, ECDSA. Ključ PuTTY (.ppk) je treba najprej pretvoriti s programom PuTTYgen. Datoteka ~/.ssh/config se ne bere: seja SSH jo vseeno vidi, saj se odpre ssh, brskanje po datotekah pa ne, ne glede na to, ali se začne s kartice SFTP ali s kartice SSH.

Geslo

»Ustvari« ga izvleče; merilnik pove njegovo moč – od zelo šibko do zelo močno –, Meneaufile pa zavrne ponovno uporabo enega od zadnjih petih uporabljenih. Rezervne kode, ki jih nekatera spletna mesta dajo enkrat za vselej, se hranijo skupaj z njim, ena na vrstico.

»Kopiraj geslo« ga postavi v odložišče in ga po nekaj sekundah odstrani – odštevanje je prikazano v sporočilu. Uporabniško ime in naslov se prav tako kopirata, z istimi tipkami na vseh karticah: treh bližnjic se ne učimo znova zato, ker je vrstica računalnik in ne spletno mesto.

Potrditveno polje pravi, naj gesla ne hrani: takrat se vpraša vsakič in ob zaprtju pozabi. Na produkcijskem strežniku je to včasih tisto, kar želimo.

Premikanje po njej

Odprt datotečni strežnik je mapa: vstopimo vanjo, iz nje izvlečemo datoteke, vanjo odložimo svoje, s tipko F6 kot povsod. Računalnik, spletno mesto in skrivnost so listi – v njih ni ničesar za odpreti, samo nekaj, kar je treba zagnati.

»Prekini povezavo« zapre sejo strežnika, ne da bi odstranil njegovo kartico s seznama.

V kartico vstopimo, da iščemo v njej. Iskanje, sproženo s seznama, ne gre v nobeno povezavo: odprlo bi vse, ena seja in eno geslo na kartico, in čakanje na vsako izmed ugasnjenih. Primerja same kartice – njihovo ime, naslov, račun –, kar ostaja način, da na dolgem seznamu najdemo pravo. Da prebrskamo strežnik, ne da bi vstopili vanj, označimo njegovo kartico pred iskanjem: prebrskane so označene kartice in samo one.

Vedeti, ali cilj odgovarja

Vsaka kartica pove, kako jo preveriti. Nova kartica se začne z Ne preverjaj: sondo izberemo za računalnike, ki jih želimo nadzorovati.

• Ne preverjaj – stolpec ostane prazen.
• Ping – naprava odgovarja. Naslov za ping se lahko razlikuje od naslova na kartici: ID-ja TeamViewer ni mogoče pingati, navesti je treba njegov IP.
• HTTP – storitev odgovarja. Strežnik, katerega aplikacija je padla, še vedno odgovarja na ping, in prav to želimo razlikovati.

Stolpec stanja odgovori Živa, Ni odziva ali Preverjanje…. F5 znova preveri celoten seznam; »Preveri zdaj« preveri samo ciljno vrstico.

Razvrščanje kartic

Shift+Insert – »Nova mapa« – ustvari mapo za razvrščanje: po agenciji, po spletnem mestu, po stranki. Kartico vanjo uvrstimo tako, da jo povlečemo na mapo, s Ctrl+F6 v mapo, ki jo prikazuje drugo podokno, ali s Ctrl+X in nato Ctrl+V. Geslo ji sledi: shranjeno je pod identiteto kartice, ki se ne spremeni.

F6 kopira kartico: druga kartica, s svojo identiteto in svojim geslom, ki jo spreminjamo, ne da bi se dotaknili prve. Odstranitev mape za razvrščanje ne odstrani tistega, kar je urejala – kartice se dvignejo v koren.

Nič ne gre v datotečno mapo: kartica nima bajtov, njeno kopiranje tja pa bi zapisalo geslo v čistopisu. Datoteke odprtega strežnika pa gredo ven kot vse druge – v tem je ravno smisel.

Seznam in njegova souporaba

To je zapečatena datoteka: local.meneaunet in tiste, ki smo jih povezali za souporabo seznama ekipe. Glavno geslo jo šifrira in se vpraša ob vsakem odprtju; nastavitev pove, kako dolgo ostane odprta – do zaprtja ali nekaj minut.

Kartice, mape in skrivnosti so notri: gesla, rezervne kode, stara gesla. To omogoča, da ključek USB odnese seznam, ki se odpre – sistemska zbirka ključev pa svojega računalnika nikoli ne zapusti. Odstranitev kartice odnese njene skrivnosti in se ne dotakne ničesar na drugem koncu omrežja.

Dnevnik

»Dnevnik oddaljenih strežnikov« hrani dialog s strežniki: tja gremo, kadar povezava zavrne brez pojasnila. Kopira se z gumbom.

MTP – Povezane naprave

MTP Telefoni in tablice, priključeni prek USB, prek protokola MTP.

Priključitev

Naprava mora biti odklenjena in nastavljena na »Prenos datotek«: dokler ni, seznam ostane prazen in to pove z besedami.

Premikanje po njej

Notranji pomnilnik in kartica SD sta mapi, datoteke pa se kopirajo v podokno s tipko F6 kot povsod drugje.

Gumb

Prikaže se samo tam, kjer je vir priklopljen: brez gonilnika MTP ni ničesar za odpreti.

GIT – Git

GIT Skladišče Git se prebrskava kot mapa: spremenjene datoteke, veje, zgodovina.

Odpiranje skladišča

Gumb GIT v vrstici skoči na priljubljeni projekt; njegov desni klik da seznam: znana skladišča, »Commit«, »Zgodovina…«, veje, »Stash…« in »Odložene spremembe«, »Oznake…«, »Oddaljena skladišča«. Mapa na disku, ki še ni skladišče, tam ponudi »Kloniraj repozitorij sem…«. Projekti se dodajo sami, ko vanje vstopimo, projekt, katerega mapa je izginila, pa se pozabi – razen če manjka njegov disk: odklopljen ključek ne povzroči pozabe.

Stanje mape

Vsaka vrstica nosi svojo barvo: v sporu, nesledena, spremenjena, pripravljena, prezrta. Git datoteko opisuje po dveh oseh – indeksu in delovni kopiji – vrstica pa nima prostora, da bi pokazala obe: o barvi odloča tisto, kar je še treba narediti. Drobtinična pot pove trenutno vejo.

Priprava in commit

»Commit« odpre pogled sprememb: ena datoteka na vrstico, stolpec Sledena pa pove, kaj git ve o njej. Vrstice označimo kot povsod drugje – klik, Ctrl+klik, Shift+klik –, sporočilo napišemo spodaj in Commit odide z izbranim. Nič izbranega, nič ne odide: gumb to pove.

Gumb Nesledene v vrstici za uveljavitev skrije, česar git ne sledi: mapa, polna datotek za enkratno uporabo, ne preplavi več dveh, ki ju želite uveljaviti, in Ctrl+A ju ne vzame več s seboj. Izklopljen pove, koliko jih skriva.

Ogled razlik

»Prikaži razlike« odpre diff blok za blokom, med delovno kopijo, indeksom (pripravljeno) in commitom – pred in po sta tam poimenovana. Dvojiška datoteka to pove, namesto da bi pokazala šum.

Kretnje

• Commit s svojim sporočilom.
• Prezri: datoteka se pridruži datoteki .gitignore.
• Povrni: okno pove, koliko novih datotek bo izginilo z diska in koliko jih bo prevzelo stanje iz skladišča. Delo brez commita je izgubljeno – to je zapisano.
• Kopiraj › odložišče: vrstica sprememb je datoteka na disku in se kot taka kopira – za lepljenje drugje, tudi zunaj programa Meneaufile. Ne izrezovanje ne lepljenje: seznam znova sestavi git, vrstice ne moremo odstraniti in vanj ne moremo ničesar zapisati.
• Odpri na njegovem mestu: datoteka je drugje kot njena vrstica – ta živi na seznamu, ona v delovni kopiji, kjer jo urejamo. Tja vodi vnos.

Veje in zgodovina

Ustvarjanje veje, preklop nanjo, združevanje – vnos nosi ime veje in odgovori ni kaj združiti: že posodobljeno ali združevanje prekinjeno: datoteke so v sporu. »Zgodovina…« našteje commite: njihov kratek prstni odtis, zadevo, avtorja, datum. Levi žleb nariše graf, vsaka vrstica na svojem, združitev pa potegne črto proti sosednjemu stolpcu. Dvoklik odpre podrobnosti commita: njegovo celotno sporočilo in datoteke, ki se jih je dotaknil.

Drevo zahtev za združitev

Drevo zahtev za združitev… v meniju gumba GIT nariše odprte MR projekta GitLab, na katerega kaže oddaljeni repozitorij. Vsaka stoji pod vejo, iz katere izhaja, zamaknjena za en korak kot kazalo: stopnja pove, v kakšnem vrstnem redu jih potrjevati, klik na kartico pa odpre MR v brskalniku.

• Izvor se bere iz commitov. MR, izpeljana iz druge, stoji pod njo, tudi ko obe ciljata na main: »po !28« pove, katero potrditi najprej, »cilj main« pa opozori, da še vedno cilja na main — če jo združite prvo, bi s sabo prinesla commite druge.
• Značke kažejo stanje, kot ga poroča GitLab: osnutek, spori, potreben rebase, za potrditev, odprte razprave, cevovod teče, pripravljena.
• Gumb Checkout zgoraj desno na vsaki kartici preklopi delovno kopijo na vejo MR, da jo pred potrditvijo preizkusite ali pregledate. Veja se najprej prenese s strežnika; delo v teku lahko odložite kot pri vsaki menjavi veje. Kljukica označuje vejo, na kateri že ste.
• Osebni dostopni žeton s pravico read_api se ustvari v GitLabu: User settings › Access › Personal access tokens › Generate token. Meneaufile ga zahteva enkrat in ga shrani v trezor, v lastno kartico; kartica NET z geslom računa se ne šteje za žeton.

Izmenjava z oddaljenim skladiščem

»Pull« in »Push«, s številom commitov v igri ob oznaki – ničla se ne izpiše. Veja, ki na drugi strani še ne obstaja, odide s svojim zgornjim tokom. Oddaljena skladišča se navedejo in odstranijo iz istega menija. Kadar strežnik zahteva overitev, Meneaufile to zahteva prav tako, namesto da bi obtičal brez besed.

Odlaganje na stran

»Stash…« pospravi tekoče delo brez commita, z neobvezno opisom; »Odložene spremembe« – Odloženo delo – našteje, kar čaka, in od tam ga znova uporabimo ali zavržemo. »Oznake…« jih na enak način postavi in odstrani.

Kdo je napisal to vrstico

»Opombe« v meniju datoteke pripišejo vsako vrstico njenemu commitu in avtorju. To je vprašanje, ki si ga zastavimo ob presenetljivi vrstici, seznam commitov pa nanj ne odgovori.

Spori

Datoteka v sporu se odpre s svojimi različicami: skupna različica, naša, njihova in rezultat, ki ga sestavljamo. »Vzemi vse« prelije celotno stran, »Razreši« shrani – in datoteka zapusti kategorijo v sporu.

Kloniranje

Iz mape: naslov (https://… ali git@gostitelj:org/depot.git), ime mape, ki jo je treba ustvariti, ter popolna ali plitva zgodovina – zadnjih N commitov.

Datoteke bundle

Datoteka .bundle je skladišče Git, zapakirano v eno samo datoteko: dovolj, da projekt odnesemo na ključku ali ga komu predamo, brez strežnika. Dvoklik pove, kaj nosi – njegove veje, njegove oznake –, Kloniraj sem… pa iz njega naredi običajno skladišče, tik ob njem, brez omrežja. V skladišču Ustvari bundle… v meniju GIT celotno skladišče zapakira v mapo v drugem pogledu.

Če git manjka

Meneaufile pokliče sistemski git. Če manjka ali ni v PATH, to pove, namesto da bi brez razloga spodletel.

SVN – SVN

SVN Delovna kopija Subversion, z enakimi kretnjami kot povsod.

Kretnje

• Prevzemi kopijo… z naslova skladišča.
• Posodobi – posodobljeno, revizija 1234 ali posodobljeno, a ostajajo spori.
• Uveljavi… s sporočilom.
• Daj pod nadzor različic, odstrani iz skladišča.
• Označi spore kot rešene, očisti kopijo.

Branje

Zgodovina našteje revizije; razlike se odprejo v istem pogledu kot pri Gitu. Drobtinična pot pove vejo in revizijo (r1234).

Kar se ne vrne

Razveljavitev sprememb je dokončna: razveljavljeno se ne vrne, okno pa to pove prej – za en element kot za vso kopijo.

FLU – Flutter

FLU Projekti Flutter in orodna veriga, ki spada zraven.

Projekti

Seznam si zapomni odprte projekte. »Ustvari projekt Flutter« vpraša za ime paketa in mapo.

Kaj naredi levi klik, je odvisno od tega, kje smo. V projektu odpre meni: to je, kar potrebujemo na mestu – zagon, gradnja, naprave. Drugje skoči na zadnji projekt, odprt s tega gumba, kjer ni ničesar, na kar bi lahko deloval. Desni klik odpre meni povsod.

Ukazi

Prenos odvisnosti, analiza, testiranje, oblikovanje, čiščenje, posodobitev, ogled zastarelih odvisnosti, zagon diagnostike. Zgradi release cilja na Windows, Linux, Android (APK ali bundle) in splet – in to je res --release za vseh pet, česar prejšnja oznaka »Zgradi…« ni povedala.

Zgradi debug cilja na istih pet ciljev z --debug: je isti meni, spremeni se samo način. Ne zahteva nobene naprave – tako namestimo razhroščevalno različico, ne da bi čakali, da se orodna veriga odzove.

Zaženi

Seznam naprav je za svojim vnosom, ne v njem. Razgrnjen v meniju je silil v spraševanje verige ob vsakem odprtju: flutter devices traja nekaj sekund, to zamudo pa smo plačevali, da smo izbrali »Analiziraj« ali »Prenesi odvisnosti«. Išče se šele, ko ga potrebujemo. En sam cilj – in ukaz odide, ne da bi karkoli vprašal.

»Zaženi« poišče naprave in ponudi svojo – ali vse. Izpis se prikazuje sproti, s tipkami Flutterja na dosegu: hot reload (r), hot restart (R), pomoč (h), odklop (d), čiščenje izpisa (c), izhod (q). »Zaženi z možnostmi…« ukazu flutter run doda, kar želimo – --profile, --dart-define=ključ=vrednost. »Poišči naprave…« na dnu istega menija znova sproži iskanje in se vanj vrne: telefon, priključen naknadno, se sicer nikoli ne bi pojavil.

Konec je povedan: Končano, Ni uspelo (1), Ustavljeno. Izpis se kopira z gumbom.

Uspešna gradnja vodi do svoje datoteke. V pasici se takrat pojavi gumb: pogled pripelje v mapo rezultata in nanjo postavi kazalec – .exe, .apk, bundle. Kje je zapisala, pove veriga, ne seznam poti, ki bi ga hranili tu: vsak cilj zapiše drugje, to pa se spreminja z različicami Flutterja. Nič se ne prikaže, dokler ukaz teče, in ne, če je spodletel – ne bi bilo česa pokazati.

Če verige ni

Gumb se prikaže samo tam, kjer je Flutter nameščen.

PS – Procesi

PS Seznam procesov, osvežen z nastavljivo hitrostjo.

Branje

Stolpci povedo pomnilnik, uporabnika, ukazno vrstico.

Iskanje

Polje v naslovni vrstici – »Išči v PS« – filtrira seznam po vsem, kar je tam mogoče prebrati: imenu, pa tudi ukazni vrstici in uporabniku. Enter sproži; seznam se še naprej osvežuje s svojo hitrostjo, medtem ko je filter prikazan, križec polja pa vrne celoten seznam.

Graf zmogljivosti

Desni klik na gumb PS odpre Graf zmogljivosti – in z njim seznam: krivulja brez seznama pred očmi bi povedala, da se nekaj dogaja, ne da bi povedala, kaj.

Ena krivulja naenkrat, izbrana z zgornjimi gumbi: procesor, pomnilnik, disk, omrežje. En disk na disk in ena kartica na kartico, kot upravitelj opravil – skupna vrednost ne bi povedala ničesar, saj nasičen disk in drugi v mirovanju skupaj naredita petdeset odstotkov. Vrednost zadnje meritve se bere na desni, križec pa graf zapre.

Graf hrani zadnjih šestdeset meritev. Črto, ki ga loči od seznama, povlečemo, da ga povečamo, ta višina pa se ohrani iz seje v sejo. Ob začetku je zaprt: graf stane eno meritev na takt, nihče pa ga ni zahteval ob odprtju seznama.

Hitrost meritev

Spodaj desno v pogledu je obremenitev računalnika: Procesor 47 % · Pomnilnik 43 % · 5 s. Zadnje število je hitrost, desni klik nanj pa jo spremeni – 5, 10, 15, 30 ali 60 sekund. Trenutna hitrost je tam krepko, izbira pa se ohrani.

Tam se nastavi in nikjer drugje: bere se ob opazovanju obremenitve, in ko jo opazujemo, jo želimo stisniti. Zaradi tega je zapustila nastavitve – dve mesti za isto stvar se sčasoma zapleteta v protislovje.

Ukrepanje

• Nastavi prednost.
• Kopiraj ukazno vrstico.
• Odpri mesto izvedljive datoteke – neberljiva datoteka to pove.
• Končaj proces: ne vpraša ničesar, kar ni shranjeno, je izgubljeno. Okno na to opomni in šteje, koliko procesov odide.

Ogled vseh procesov

Brez skrbniških pravic je seznam nepopoln. »Znova zaženi kot skrbnik« znova zažene Meneaufile s povišanimi pravicami – trenutno okno se zapre. Zavrnitev je povedana, seznam pa ostane nepopoln, namesto da bi vzbujal videz, da je popoln.

»Odpri Upravitelja opravil sistema Windows« ostane na dosegu: Meneaufile ne trdi, da ga nadomešča.

SRV – Storitve

SRV Storitve sistema Windows: njihovo stanje, zagon, odvisnosti.

Branje

Stanje – ustavljena, se izvaja, v premoru in prehodna stanja – ter vrsta zagona: samodejno, samodejno z zakasnjenim zagonom, ročno, onemogočeno.

Iskanje

Polje v naslovni vrstici filtrira seznam po imenu in opisu: »tiskanje« najde čakalnik, ki ga ne znamo vedno poimenovati. Tega konzola sistema Windows ne zna. Enter sproži, križec polja vrne celoten seznam.

Ukrepanje

Zagon, ustavitev, ponovni zagon, premor, nadaljevanje, sprememba vrste zagona. Okno napredka spremlja stanje do pričakovanega.

• Ustavitev storitve ustavi tudi tisto, kar je od nje odvisno; zato ni odstranjena.
• Kadar ne doseže pričakovanega stanja, Meneaufile pove, da se zdi zataknjena, in ponudi, da konča njen proces.

Lastnosti

Štirje zavihki: splošno (sistemsko ime, prikazno ime, opis, pot do izvedljive datoteke, zagonski parametri), prijava, obnovitev, odvisnosti.

Pravice

Ti ukazi zahtevajo skrbniške pravice: Meneaufile ponudi ponoven zagon s povišanimi pravicami in pove, kadar je povišanje zavrnjeno – storitvi takrat ni bilo poslano nič.

Geslo računa storitve je izjema: ne more oditi prek skrbniškega ukaza, kjer bi bilo berljivo na seznamu procesov. Za njegovo spremembo je treba Meneaufile zagnati kot skrbnik.

URNIK – Načrtovana opravila

URNIK Sistemski razporejevalnik opravil: kaj se zažene samo, in kdaj.

Brskanje

Razporejevalnik je že urejen v mape: v sistemu Windows \Microsoft\Windows\Defrag vsebuje defragmentacijo. Meneaufile po njem brska kot po disku – mape se odprejo z dvoklikom, drobtinična pot vodi navzgor, iskanje in razvrščanje delujeta kot drugje.

Vsako opravilo pove svoje stanje (pripravljeno, se izvaja, onemogočeno), naslednji zagon in zadnji zagon, zadnji rezultat, svoje sprožilce z besedami – »Vsak teden, pon., pet. ob 21:30« – in kaj zažene. Avtor in opis se prikažeta z izbiro stolpcev.

Gumb se pojavi le tam, kjer se razporejevalnik odziva: v sistemu Windows, ko se izvaja storitev »Razporejevalnik opravil«.

Ukrepanje

Z desnim klikom: Zaženi, Končaj, Omogoči, Onemogoči, Izbriši – na enem opravilu ali na celotni izbiri. Del prav tako izbriše, potem ko pove, kaj bo izginilo.

Sistemskih opravil v \Microsoft\Windows se je mogoče dotakniti le s skrbniškimi pravicami: Meneaufile takrat znova vpraša z njimi, enkrat za celotno izbiro, in pove, kadar je povišanje zavrnjeno.

Ustvarjanje, spreminjanje

Novo opravilo…, z desnim klikom na mapo ali v meniju gumba, odpre pogovorno okno; dvoklik na opravilo ga prav tako odpre v njem. V njem nastavite:

• njegovo ime, mapo in opis;
• kaj zažene: program ali skript, njegove argumente, mapo, v kateri se začne;
• kdaj: enkrat, vsakih X minut od izbranega časa, dnevno, tedensko – z izbranimi dnevi –, ob prijavi, ob zagonu; toliko sprožilcev, kot jih je treba;
• račun – lastnega, med prijavo; lastnega, tudi po odjavi, z geslom za Windows, ki ga razporejevalnik shrani; ali sistemskega – in najvišje pravice.

Sprožilec, ki ga okno ne zna zapisati – ob dogodku v dnevniku, vsakih petnajst minut samo eno uro –, se v njem prikaže in ostane nespremenjen. V sistemu Windows se opravilo zapiše na novo na podlagi izvirne definicije: njegovi pogoji, nastavitve napajanja in druga dejanja ostanejo, kot so.

Načrtovanje dejanja Meneaufile

Varnostna kopija vsak večer, izvoz zbirke podatkov vsako jutro: dejanja Meneaufile je mogoče načrtovati. Načrtuj… je v pogovornih oknih, ki jih že potrjujejo:

• varnostno kopiranje in sinhronizacija (F10, F11) – smer in pravilo primerjave se prevzameta;
• kopiranje in premikanje (F6, Ctrl+F6) ter vlečenje in spuščanje;
• stiskanje (F9) – arhiv dobi datum vsakega zagona, delo-2026-10-03.zip, in nikoli ne zamenja včerajšnjega;
• izvoz zbirke podatkov ali tabele: Načrtuj izvoz…, z desnim klikom.

Okno pove, kaj bo narejeno, nato vpraša, kdaj – isti sprožilci kot za opravilo – in pod katerim računom. Kar bi odločilo vprašanje, je odločeno vnaprej: pravilo za spore se izbere tam in nihče ne bo vprašan. Opravilo se shrani v mapo \Meneaufile razporejevalnika; tam mu spremenite urnik ali ga izbrišete.

Ko se opravilo sproži:

• Okno Meneaufile je odprto: dejanje gre v njegovo čakalno vrsto, kot da bi ga zagnali sami.
• Brez okna, uporabnik prijavljen: zanj se odpre okno in ostane.
• Po odjavi – »tudi po odjavi« ali sistemski račun –: dejanje se izvede brez okna. Sistemski račun ne vidi ne omrežnih skupnih rab ne shranjenih gesel: primeren je za lokalne datoteke.

Sistemsko obvestilo pove, kako se je končalo, dnevnik to zabeleži, zadnji rezultat opravila pa to ohrani: 0 za uspešno, 2 za končano z napakami, 1 za neuspeh. Vir ali cilj, zaščiten z glavnim geslom, se po odjavi ne varnostno kopira: nikogar ne bi bilo, da bi ga vtipkal. V sistemu Linux se dejanje načrtuje za čas prijave.

V sistemu Linux

Tri mape: systemd, časovniki sistema; systemd-user, časovniki uporabnika; crontab, njegov crontab. Novo opravilo se zapiše kot uporabniški časovnik – .service in .timer v ~/.config/systemd/user –, ali v crontab, če ga uvrstite tja. Pri sistemskem računu gre v /etc/systemd/system, PolicyKit pa vpraša za geslo.

V crontabu se opravilo Meneaufile poimenuje s komentarjem # meneaufile: ime nad njegovimi vrsticami; ročno napisane vrstice se prikažejo pod imenom svojega programa in ostanejo, kjer so. Kar je paket namestil v systemd, je mogoče onemogočiti, ne pa izbrisati: njegova naslednja posodobitev bi ga vrnila.

REG – Register

REG Register sistema Windows: nastavitve sistema in programov, urejene v ključe in vrednosti.

Brskanje

V korenu je pet panjev: HKEY_CLASSES_ROOT, HKEY_CURRENT_USER, HKEY_LOCAL_MACHINE, HKEY_USERS in HKEY_CURRENT_CONFIG. Ključi se odpirajo kot mape; vrednosti ključa so njegove vrstice, z imenom, vrsto – REG_SZ, REG_DWORD … – in podatki, kot v urejevalniku registra. Vrednost brez imena je prikazana kot »(Privzeto)«.

Kopiraj pot da HKEY_CURRENT_USER\Software\…, tako kot jo znova prebere naslovna vrstica urejevalnika registra. Ta ostaja pri roki, v meniju gumba.

Modul obstaja samo v sistemu Windows.

Urejanje

Dvoklik ali Enter na vrednosti jo odpre v njenem pogovornem oknu, ki sledi njeni vrsti:

• niz ali razširljiv niz, katerega %VARIABLES% se pri branju razširijo;
• več nizov, po en v vrstici;
• 32- ali 64-bitna vrednost, šestnajstiško ali desetiško;
• binarna vrednost, v šestnajstiških bajtih – in vsaka vrsta, ki je pogovorno okno ne pozna in ki ohrani svojo.

Insert ustvari vrednost v odprtem ključu, Shift+Insert ključ; F2 preimenuje ključ ali vrednost; Del izbriše, potem ko pove, kaj bo izginilo. Ključ izgine skupaj s podključi in vrednostmi in nič ne gre skozi koš: najprej izvozite, kar bi radi lahko vrnili.

Kar Windows zavrne – največkrat HKEY_LOCAL_MACHINE –, se znova zahteva s skrbniškimi pravicami, enkrat za celotno izbiro.

Izvoz, uvoz

Če ključ povlečete v podokno z datotekami ali ga s tipko F6 kopirate v drugo podokno, se zapiše datoteka .reg – ena na ključ, s podključi vred, v obliki urejevalnika registra. Izbrane vrednosti gredo skupaj v eno samo datoteko, za katere ime vas Meneaufile vpraša.

Nasprotno se datoteka .reg, spuščena na register, po potrditvi uvozi vanj: piše na mesta, ki jih navaja, ne glede na odprti ključ, datoteka, ki je ni mogoče prebrati v celoti, pa se sploh ne uporabi.

DB – Zbirke podatkov

DB MySQL, MariaDB in PostgreSQL: strežnik, zbirke, tabele, vrstice – vse to se prebrskava kot mape in se ureja.

Nastavitev povezave

Pogon, gostitelj, vrata, uporabnik, geslo in privzeta zbirka – neobvezna: brez nje se strežnik odpre na svoji skrbniški zbirki. Storitev Windows je mogoče poimenovati za branje njenega stanja, Meneaufile pa jo sam izpolni, ko jo najde.

Poimenovano storitev najdemo z enim klikom, z dveh mest: »Odpri mesto storitve« v meniju povezave in pod napako, ko vstopimo v zbirko z ustavljeno storitvijo – povezava zavrnjena, gumb vodi v SRV, na samo storitev, kjer jo znova zaženemo. Brez tega je bilo treba izstopiti, najti vrstico in iti prek njenega menija.

Pogon nosi svojo ikono, kot vrsta kartice v NET: v oknu izberemo tisto, kar bomo prepoznali na vrstici.

Premikanje

Strežnik → zbirke → tabele → vrstice. F12 preklopi med podatki tabele in njeno zgradbo. Zbirko je mogoče pripeti, da jo najdemo na vrhu.

Strežnik nosi tudi svoje poglede: račune, poizvedbe v teku, stanje strežnika, nastavitve strežnika, rutine. So samo za branje; njihova dejanja so v meniju desnega klika – sprememba gesla, nastavitev spremenljivke, ubijanje procesa.

Vrstice

• Uredi vrstico: kartica, primarni ključ označen. Tabela brez primarnega ključa spremembo zavrne – vrstice v njej ni mogoče prepoznati, njena sprememba pa bi se dotaknila drugih.
• Poišči polje: od osmih stolpcev naprej se obrazec odpre z iskanjem. Nekaj črk imena pusti le polja, ki ga nosijo, Enter pa postavi kazalec v prvo. Polje, ki ga iskanje skrije, obdrži, kar je bilo vanj vpisano.
• Polje datuma, časa ali datuma s časom ima dva gumba: koledar in Zdaj, ki vpiše trenutni trenutek na sekundo natančno.
• Dodaj vrstico, kopiraj vrstico kot JSON, kopiranje vrstic v odložišče.
• Polje se kopira samo, z eno kretnjo, ne da bi odprli kartico.

Zgradba

Polja z njihovim tipom, razvrščanjem znakov, privzeto vrednostjo, atributi in komentarjem; indeksi z njihovo naravo (primarni ključ, unikaten, indeks) in metodo. Polje se doda na začetek, na konec ali za drugo – PostgreSQL pa vedno doda na konec tabele in to pove.

Izbirnik tipov razvrsti tipe pogona po družinah: cela števila, decimalna, besedilo, datumi in ure, dvojiški. Filtriramo jih med tipkanjem.

Izpraznitev tabele (truncate) odstrani vse njene vrstice, tabelo obdrži in samodejno povečevanje postavi na nič. Na strežniku koša ni: to je povedano prej.

Diagram razmerij

»Diagram razmerij« nariše tabele in njihove zveze.

• Tabelo spustimo z levega seznama, da jo postavimo na risbo; odstranimo jo tako, da jo povlečemo iz risbe, ali z desnim klikom nanjo.
• Polje povlečemo k polju druge tabele, da narišemo zvezo. Je zgolj vizualna: strežnika se ne dotakne.
• »Prikaži vse« uokviri celoto; kolesce povečuje in zmanjšuje; filter najde tabelo po imenu.
• Razporeditev se shrani: risba ostane, kot smo jo pustili.
• »Izvozi kot sliko« zapiše risbo v mapo drugega pogleda – če ga ni, Meneaufile to pove, namesto da bi zapisal kamor koli. »Odpri na njegovem mestu« nato vodi tja.

Izvoz v mapo

Tabela nima bajtov: ne kopira se kot datoteka. Na disku dobimo izvoz SQL.

• F6 proti podoknu, ki prikazuje mapo, ali »Izvozi s strukturo«, ki vpraša, v kateri pogled odložiti: ena datoteka .sql na tabelo.
• Pri celotni zbirki izvoz prečka vse njene tabele, pod oknom napredka, ki ga lahko ustavimo. Končno sporočilo navede zapisane datoteke; napaka navede tabelo, pri kateri se je ustavil – »manjka del zbirke« bi se pokazalo šele pri ponovnem predvajanju, prepozno.
• Pri izbranih vrsticah izvoz zapiše toliko ukazov INSERT, v datoteko, katere ime se vpraša – ponudi se ime tabele. Vrstice iz poizvedbe, ki bere več tabel, so zavrnjene: nič ne bi povedalo, kam jih znova vstaviti.
• Načrtuj izvoz…, z desnim klikom na tabelo ali zbirko, iz njega naredi redno varnostno kopijo: vsak zagon zapiše datirane datoteke, clients-2026-10-03.sql. Glejte Načrtovanje dejanja.

Uvoz, kloniranje

• Spustitev datoteke .sql na zbirko jo znova predvaja, po vprašanju, ki navede datoteko in zbirko. Samo ena datoteka in to .sql: vsaka druga spustitev je zavrnjena z eno besedo. Na ravni strežnika nič ne bi povedalo, kam predvajati – potrebna je zbirka.
• Kloniraj podatkovno bazo ustvari novo zbirko na istem strežniku in vanjo prekopira tabele. Če ga sredi poti ustavimo, klon ostane nepopoln, Meneaufile pa to pove.
• Izvoz v zbirko ne vodi nikamor: namenjen je disku. To je povedano, namesto da bi ostalo neizrečeno – sicer bi mislili, da je datoteka zapisana.

Poizvedbe

Poizvedba SQL se napiše na odprti zbirki in odide s Ctrl+Enter. Ponudijo se nedavne poizvedbe. Rezultat je seznam kot vsak drug: razvrščamo ga, izbiramo v njem, izvažamo ga.

Dnevnik SQL hrani vse poslano, s številom prizadetih vrstic. Kopira se, počisti se.

Primerjava dveh tabel

F8 na dveh tabelah primerja njuni zgradbi: ker bajtov ni, se soočita polja in indeksi. Glejte Primerjava.

Odstranitev

Odstranitev povezave jo odstrani s seznama skupaj z njenim geslom. Strežnika se ne dotakne.

MAIL – Pošta

MAIL Poštni predali IMAP in POP3 se prebrskavajo kot mape: ena mapa na predal, ena datoteka na sporočilo.

Nastavitev računa

Naslov, prikazano ime, protokol – IMAP pusti mape na strežniku, POP3 prenese en sam seznam – in šifriranje: najprej TLS, nato STARTTLS ali nič. Pošiljanje (SMTP) ima svoj razdelek; če je prazen, prevzame račun za branje.

Veliki ponudniki

Nastavitve najbolj razširjenih poštnih storitev v Franciji, vse s TLS od začetka na teh vratih. Račun je celoten naslov, razen če je navedeno drugače; geslo je geslo poštne storitve – ali pri Gmailu, Yahooju in iCloudu geslo aplikacije, ustvarjeno v varnostnih nastavitvah računa, saj je običajno geslo tam za programe zavrnjeno.

Vrata STARTTLS, kadar jih ponudnik raje ima: 143 za IMAP, 110 za POP3, 587 za SMTP. Pri Gmailu mora biti IMAP omogočen v nastavitvah poštne storitve, dvostopenjsko preverjanje pa vzpostavljeno, preden ustvarimo geslo aplikacije. Outlook.com, Hotmail in Live sprejemajo samo še »sodobno« overitev (OAuth), ki je Meneaufile ne govori: samo geslo je tam zavrnjeno. Meneaufile se overja z geslom – AUTHENTICATE PLAIN ali LOGIN –, vedno pod šifriranjem.

Branje

Sporočilo se odpre s tipko F3 kot datoteka. Priloge so vrstice: kopirajo se v podokno kot vse drugo. Stolpci povedo stanje – neprebrano, odgovorjeno, označeno, osnutek, priloga –, »Označi kot prebrano« ali »neprebrano« pa ga spremeni.

Sporočilo se bere na belem papirju, ne glede na temo – temno ali svetlo: svetla tema svojo površino črpa iz izbranega odtenka in pošta bi se brala na rožnatem ali bledo modrem ozadju. Sporočilo samo z besedilom ohrani svojo nespremenljivo širino znakov, kot v spletni pošti, in se prelomi: dolge vrstice se prilegajo v okvir, namesto da bi izstopale na desni, prelomi vrstic pošiljatelja pa ostanejo njegovi. Naslov, zapisan z besedami, je mogoče klikniti – http:// ali https://, nič drugega: ugibanje naslova na podlagi pike bi vsako navedeno ime datoteke spremenilo v povezavo. Pika, ki konča poved, ostane povedi.

Pisanje

»Novo sporočilo…«, »Odgovori«, »Odgovori vsem«, »Posreduj«: prejemniki, kopija, zadeva, telo, priloge. Račun brez strežnika za pošiljanje to pove – treba ga je nastaviti, da lahko pišemo iz njega.

Te tri kretnje so v oknu za branje, zgoraj desno, in v desnem kliku vrstice. »Odgovori« piše samo pošiljatelju, »Odgovori vsem« doda še druge prejemnike. Odgovor zapre branje in odpre pisanje, s citatom vred.

Kaj se dogaja medtem

Vsakih pet minut Meneaufile od strežnikov znova vpraša, kaj čaka, gumb MAIL pa v znački nosi število neprebranih sporočil. Nič se ne prenaša: sprašujemo števce, nekaj bajtov na mapo. Koš, vsiljena pošta, osnutki in poslana pošta ne štejejo.

Lebdenje pove, kateri predal čaka: najprej skupno število, tisto, ki ga nosi značka, nato vrstica na račun. Pri štirih predalih »12« ni povedalo, katerega odpreti. En sam predal ohrani svojo edino vrstico, račun, ki se ni odzval, pa vrstice nima – ničla bi rekla »nič te ne čaka«, česar pri njem prav ne vemo.

F5 ne čaka petih minut. Osveževanje v pošti od strežnika znova zahteva mape računa, njihova neprebrana sporočila in skupno število: značka, števila map in seznam se takoj uskladijo. Brez tega so bili zadržani enkrat za vselej in jih je šele naslednje poizvedovanje spet postavilo v ravnovesje – osveževali smo pred svojim predalom, pa se ni premaknilo nič.

Ko je trezor zaprt, opazovalec molči: gesla računov tam spijo in ni stvar časovnika, da bi zbudil ta vrata.

Stolpci mape

Zadeva, pošiljatelj, Datum, velikost, stanje, ID. Datum je tisti, ki ga napove pošiljatelj: to prikazujejo vsi odjemalci, razvrščanje pa poteka pri strežniku.

Dva dodatna stolpca se zahtevata v meniju stolpcev, privzeto sta skrita, ker sedem stolpcev že tako slabo stoji v podoknu:

• Prejeto: kdaj ga je prejel strežnik. Oba datuma se običajno razlikujeta za sekundo, za tri dni, ko se je kak posrednik zavlekel, in za dvajset let, ko je ura na drugi strani razdrta.
• Prebrano: kdaj ste ga prebrali vi. Protokol tega ne pove – ve, da je sporočilo prebrano, nikoli pa kdaj –, zato ga postavi Meneaufile, v trenutku, ko postavi zastavico. Sporočilo, prebrano drugje, v spletni pošti ali na telefonu, zato pride prebrano in brez datuma: to je pošteneje od izmišljenega datuma. Shrani se ob sporočilih, v datoteki lu.json: na ključku USB potuje z njimi.

Iskanje gesla računa

Seznam računov nikoli ne vrne gesla. Da ga ponovno preberemo – za nastavitev telefona, druge aplikacije –, račun skopiramo na seznam NET: F6 proti pogledu, postavljenemu nanj, ali povlečenje. Kartica nosi ime računa, uporabniško ime, naslov strežnika za branje, strežnik za pošiljanje kot komentar in geslo.

V mapo za razvrščanje, odprto nasproti, ne v koren seznama: tam ga pozneje iščemo. Premikanje ni mogoče – račun bi morali odstraniti s seznama, da bi ga postavili v trezor, medtem ko je tisto, kar tja shranimo, dvojnik gesla; Ctrl+F6 to pove, namesto da bi tiho kopiral.

Kar ostane pri strežniku

Odstranitev računa ga odstrani s seznama, skupaj z geslom. Predal ostane nedotaknjen pri strežniku.

Nastavitve

Zobnik v naslovni vrstici odpre nastavitve. Razvrščene so v razdelke: videz, podokna, izpis datotek, vrstica za hitri dostop, orodja, trezor, mesto.

Česa v njih ni

Kar se nastavlja med delom: vrstni red stolpcev se uredi v »Izberi stolpce«, vrstni red modulov v njihovem predalu, širina skupin na njihovih ročicah. Nastavitev, ki jo lahko naredimo tam, kjer jo vidimo, nima kaj početi v oknu.

• Razporeditev podoken se izbere z desnim klikom na številko podokna in s tipkami Alt+1 do Alt+0 – glejte podokna.
• Hitrost meritev modula PS se spremeni z desnim klikom na obremenitev računalnika, na dnu njegovega pogleda.
• Izvrženje po kopiranju se označi v oknu kopiranja, kadar je cilj izmenljiv nosilec.

Tema

Tri izbire: Sistemska, Svetla, Temna. »Sistemska« sledi nastavitvi računalnika in se z njo spremeni brez ponovnega zagona.

Poudarna barva

Sedem odtenkov, izvirni na čelu. Celoten nabor barv izhaja iz tega semena: gumbi, obrobe, izbira, kazalec.

Majhen seznam, ne izbirnik barv: naključno izbran odtenek da kontraste, ki jih nismo preizkusili – živo rumen poudarek naredi besedilo gumbov neberljivo. Te so dovolj temne, da nosijo belo v svetli temi, in dovolj žive, da izstopajo v temni.

Česar poudarek ne obarva

Ozadje goste liste ostane v svetli temi čisto belo. Material običajno obarva vso svojo paleto z izbrano barvo; na stotinah vrstic ta obarvani pajčolan utruja in zamegli odtenke vrst datotek, ki pa nosijo pomen.

Jezik

Petindvajset jezikov, plus »Jezik sistema«. Vmesnik se spremeni brez ponovnega zagona.

Seznam

• Velikost besedila na seznamih: vrstice in ikone ji sledijo.
• Stolpci, njihov vrstni red in širina – nastavljeni na samem seznamu in shranjeni za to mapo, za podobne sezname ali za vse.

Orodja

• Urejevalnik besedila: tisti, ki ga odpre F4. »Prvi najdeni« ali izbran program – oznaka %1 nadomešča datoteko; brez nje se doda na konec.
• Obdelaj čakalno vrsto hkrati: dolga dejanja odidejo vsa, brž ko prispejo, namesto da bi čakala na vrsto. Glejte čakalna vrsta.
• Sporočil na paket: koliko sporočil predal prenese naenkrat, ostalo pa pride, ko se pomaknemo do dna. Glejte MAIL.

Trezor

Kako dolgo ostane trezor odprt: do zaprtja ali nekaj minut. Po tem času se glavno geslo znova zahteva.

Mesto nastavitev

Prenosni način: nastavitve običajno živijo ob profilu uporabnika. Označevalec, postavljen ob izvedljivo datoteko, jih prisili, da živijo tam, aplikacija pa takrat na računalniku ne pusti nobene sledi – vključno z datotekami s ključi in tem priročnikom.

Kar ima meje

Kar ima meje in zakaj.

• Pregledovalnik prebere štiriinšestdeset mebibajtov naenkrat; nad tem pokaže okno datoteke, dve meji pa vodita na začetek in na konec.
• Zaščitena mapa gre vsa skozi pomnilnik: nad štiriinšestdesetimi megabajti Meneaufile zavrne, namesto da bi se zrušil. Kretnja je namenjena dokumentom, ne diskovni sliki.
• Storitve ni mogoče videti prek omrežja: stanje oddaljenega strežnika je tisto, kar njegov gostitelj odgovori na ping, ne stanje storitve.
• ID-ja TeamViewer ni mogoče pingati: za nadzor tako povezanega računalnika je treba navesti njegov naslov IP.
• Tabele ni mogoče kopirati kot datoteke: nima bajtov. Na disku dobimo izvoz SQL – glejte DB.
• Izvoz zbirke v drugo zbirko ne vodi nikamor: izvoz je namenjen disku. Za polnjenje zbirke vanjo ponovno predvajamo datoteko .sql ali kloniramo.