Ogled in urejanje

F3 odpre pregledovalnik, F4 sistemski urejevalnik.

Kaj bere

Besedilo, Markdown, HTML, tabele CSV, slike, PDF, dokumente Office, video in zvok – vse ostalo pa v šestnajstiški obliki. Puščici preideta na naslednjo datoteko, ne da bi jo zaprli: to je razlika med gledanjem datoteke in brskanjem po mapi.

Domači izris ni pogon: bere naslove, sezname, tabele, povezave; ne pozna ne CSS, ne skripte, ne slike. Za stran, ki je od njih odvisna, gumb »brskalnik« stran prepusti sistemskemu – že nameščenemu, ki pove resnico. Dokument Office prav tako odide v svoj program, kadar je nameščen.

JSON in XML se preoblikujeta, kadar je datoteka prebrana v celoti: ena značka ali vrednost na vrstico, štirje presledki na raven. Datoteka web.config ali odgovor API pogosto stojita v eni sami vrstici, ki smo jo sledili s prstom. Kar se ne razčleni – datoteka, ki jo je okno za branje odrezalo, .json, ki to ni – ostane, kakršno je: bolje vir kot nič. Datoteka sama se nikoli ne prepiše: to je oblikovanje na zaslonu.

Iskanje znotraj

Polje pregledovalnika išče v prikazani datoteki, šteje pojavitve in se premika od ene do druge. V datoteki PDF se išče izvlečeno besedilo.

Datoteka, ki se spreminja pred očmi

Prikazana besedilna datoteka se sama znova prebere. Meneaufile jo gleda vsaki dve sekundi: če se je spremenila, jo znova prebere, ne da bi se branje premaknilo. Če pa je postavljeno na DNO datoteke, sledi temu, kar prihaja – to je dnevnik, ki ga gledamo, kako teče.

Meje

Pregledovalnik prebere štiriinšestdeset mebibajtov naenkrat; nad tem pokaže okno datoteke, dve meji pa vodita na začetek in na konec.

Priročnik programa Meneaufile v slovenščini.